Večkrat lahko iz ust naših prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, znancev slišimo, da smo se menda spremenili. V tistem trenutku ne vemo ali na slabše ali na boljše. Mnogi to ugotovitev razumejo kot opazko, da sedaj ne ustrezajo več pričakovanjem te osebe oziroma, da so sedaj slabša različica samega sebe ter da drugi z njimi niso več zadovoljni.
Bi lahko potemtakem vseeno rekli, da je sprememba nekaj čudovitega?
V življenju ni vedno vse postlano z rožicami. Imamo vzpone in padce, lepe in tiste malo manj lepe trenutke. Vzponi nas navdajo z zagonom in motivacijo, medtem ko se marsikdo ob življenjskih padcih znajde v temi, žalosti – položaju brez izhoda. Ne vedo kako naprej, začnejo na svet gledati pesimistično ter posledično hitreje obupajo tudi na drugih področjih.
Tukaj se ljudje razdelimo na 2 vrsti oseb. Prvi so tisti, ki v vsakem padcu vidijo lekcijo, priložnost za osebnostno rast ali novo motivacijo. Druga vrsta pa so osebe, katere v takšnih časih podležejo pesimizmu, začnejo za svoj neidealen položaj kriviti druge, ali pa mislijo, da se situacija v kateri so ne more izboljšati. Zniža se njihova samopodoba, zaprejo se vase, od sebe odvrnejo osebe, ki so jim ljube ter iz dneva v dan živijo brezciljno.
Vsi smo bili vsaj za delček sekunde kdaj tista druga oseba, ki preprosto obupa. Povsem logično, saj se nam ni izpolnila določena želja, cilj za katerega smo trdo delali. To obdobje t.i. žalovanja za neuspehom mora izkusiti vsakdo, vendar le za kratek čas.
Predolgo samopomilovanje in žalostne misli, da se nič ne more spremeniti, vodijo v še nesrečnejše življenje. Prepričana pa sem, da nihče noče svojega življenja zavreči zaradi majhnega neuspeha ali lastne napake.
Zelo dober primer tega je npr. oseba, ki si že dolgo časa želi shujšati. V družini so tudi ostali člani močnejše postave tako kot on/-a. Nekajkrat poizkusi, vendar se kmalu ne drži več načrta in obupa. V glavo si vbije misel, da tako ali tako je debelost v njeni družini dedna, zato ji nikoli ne bo uspelo shujšati. Ta misel jo potolaži in jo vrne nazaj na tirnice slabega prehranjevanja in gibanja.
Kaj se lahko od te osebe naučimo?
Spremembe zahtevajo voljo in pogum. V resnici namreč hrepenimo po napredku, po novem, svežem, a nas običajno zavira strah pred neznanim. Ne želimo stopiti iz cone udobja, kar pa je glavni pogoj za uspešnost osebnostne rasti.
Najprej pa je potrebno zavestno ugotoviti, da smo ujeti in si to priznati. Odvreči naš ego in misel, da moramo biti »močni«, saj nihče ne želi gledati naše šibkosti. Konec koncev smo pod kožo vsi enaki. Vsi imamo svoje šibkosti ali napake, ki pa jih moramo znati pokazati svetu, saj bomo le tako od drugih dobili morebitno pomoč ali oporo.
Pričnimo z majhnimi spremembami v vsakodnevnem življenju, ki nam bodo pokazale, kako dobro nam denejo in kakšno svežino lahko prinesejo. Napolnile nas bodo z novim valom motivacije, da se bomo kasneje lažje odločili tudi za večje spremembe in premike.
Prekinite prijateljstva s toksičnimi ljudmi, spremenite svoj videz in navade, začnite se redno gibati, ustvarite si novo rutino, začnite misliti drugače …karkoli želite, le da vas bo na koncu to osrečevalo.
Če se vrnem k samemu naslovu zapisa: Zakaj bi bili vse življenje enaki? Biti povsem enak vso življenje je nesmiselno in skrajno nemogoče. Vsak dogodek, vsaka oseba v našem življenju nas na svoj način spremeni. Na nas pa je, da tudi sami uvidimo potrebne spremembe na sebi ali v naši okolici ter se jih tudi lotimo. Najprej moramo spremeniti sebe, če želimo, da se tudi svet okoli nas spremeni.
Besede kot so »zelo si se spremenil«, bi morali vzeti kot kompliment in ne kot grajo. Sprememba je lahko nekaj čudovitega in je edina konstanta v naših življenjih. Ko pomislimo, kakšni smo bili pred enim letom, lahko vidimo, da je temu res tako. S spremembami le osebnostno rastemo. Če zaradi njih ne bomo več všeč določenim osebam, pa vedo, kje so vrata ;). Torej, zakaj ne bi že danes začeli spreminjati sebe na bolje?
Hasta la vista,
Špela