Ob zaključku Nacionalnega tedna prostovoljstva, ki ga vsako leto organizira Slovenska filantropija, bi bilo čudno, če tudi sama (kot prostovoljka) ne bi k temu pristavila še svoj košček v mozaik. Namen tega tedna je bilo ozaveščanje ljudi o pomenu prostovoljstva ter se zahvaliti vsem tistim, ki svoj prosti čas namenijo pomoči ljudem.
Pogosto jih družba asociira s posamezniki, ki na različnih dogodkih delijo letake, hrano, stojijo na stojnicah in vabijo mimoidoče… Vse to za samo plastenko vode in sendvič – njihovo edino »plačilo«. Mnogi med njimi so gasilci, taborniki, gorski reševalci, vzgojitelji v kolonijah, humanitarci, pomagajo živalim, se zavzemajo za okoljske spremembe, pomagajo zmanjševati škodo ob naravnih nesrečah…Prostovoljska dejavnost je resnično prisotna na vsakem koraku v našem življenju.
Empatični, skromni, nesebični in nasmejani prostovoljci večkrat sami opazijo pomanjkljivosti v našem sistemu, jih poskušajo z raznimi akcijami, shodi ali odprtjem organizacije/društva najhitreje odpraviti. Ob tem pogosto pozabijo na lastne potrebe, želje ter na prvo mesto vselej postavijo uporabnike.
Torej opravljajo delo, ki je prvotno obveznost države! Vlada je tako ali tako preveč zaposlena z referendumi, korupcijo in medsebojnimi obtoževanji, namesto, da bi najprej poskrbela za enakovredne življenjske razmere vseh ljudi. Koliko lačnih ust bi lahko v tem času nahranili? Koliko starostnikom bi se lahko pomagalo? Koliko brezplačnih zdravljenj bi lahko dobili hudo bolni otroci?
Prostovoljske organizacije bi morale državi služiti kot izvajalke njihovih zahtev in izboljšav, ne pa namesto njih skrbeti za odpravljanje družbene neenakosti. Prav zaradi tega je pomembno, da zna država ceniti in podpirati prostovoljsko dejavnost.
Lahko se pohvalimo, da znamo stopiti skupaj, ko je potrebno, še posebej v vlogi prostovoljcev. Tudi izjemne razmere izpred preteklih treh mesecev so bile lažje premagljive, ker so na pomoč ljudem in državnim ustanovam prišli prostovoljci. Na ta način se namreč lahko hitreje in učinkoviteje poskrbi za najranljivejše.
Slovenska filantropija je letošnji časopis o prostovoljskem delu naslovila z naslovom »Dobra dela ne potrebujejo reklame«. S tem se ne bi mogla bolj strinjati. Ne oglašuje jih noben televizijski kanal, o njih se na socialnih omrežjih ne govori na široko ter jih ne vidimo na reklamnih panojih ob cestah.
Prostovoljstvo ni dejavnost, ki bi potrebovala »všečke« ali medijsko pozornost. Če ti je mar za ljudi, spremembe v družbi, in to počneš s srcem in dušo, sta notranje zadovoljstvo ob opravljenem delu in drobcena darila uporabnikov (nasmehi, objemi, tople besede) dovolj.
Vsekakor je to dejavnost, katere se lahko posluži vsak, ki želi v prostem času postoriti kakšno dobro delo. Le redki so tisti, ki ta hobi spremenijo v način življenja oz. življenjsko poslanstvo, brez katerega ne morejo živeti. Ne potrebujejo nobene spodbude ali pohvale, da bi se odločili pomagati, saj jim to po naravi že narekuje njihov etični, altruistični način življenja.
Družba brez prostovoljcev bi zagotovo bila družba brez srca. Ranljive skupine bi ob njihovi odsotnosti postale še ranljivejše, mnogi bi ostali brez toplega obroka, starejši brez prijatelja za pogovor in otroci brez toplega objema in poljuba.
Za konec bi prosila, če lahko rešite kratko anketo s tremi vprašanji, ki se navezuje na to temo. Dostopna je na povezavi: https://www.1ka.si/a/286915
Hasta la vista,
Špela
Комментарии