Vsakega v življenju preganja misel kdaj bo umrl, kako bo umrl in kakšno zapuščino bo pustil za sabo, ko se bo to dejansko zgodilo. Smrt je vedno predstavljena kot tragedija, žalosten dogodek, ob katerem se spodobi jokati in obžalovati vse neizpolnjene trenutke s preminulo osebo. Ampak, kaj če bi lahko vsakdo izmed nas smrt spreobrnil iz tragedije v motivacijo in z njeno pomočjo začel živeti polnejše življenje?
Ko se rodimo, nam je v trenutku zagotovljena le ena stvar v življenju – to, da bomo enkrat umrli. Zgodi se vsakemu in je povsem naravni dogodek v procesu človeškega obstoja. Ne obstaja količina denarja ali magična rojstnodnevna želja, ki bi to spremenila. Prej, ko se s tem sprijaznimo, boljše je.
Ljudje smo bili skozi proces odraščanja venomer postavljeni pred dejstvo, da nam dolgotrajno srečo v življenju zagotovita služba za nedoločen čas, ki nam predstavlja nekakšno varnost in stabilnost ter sprostitev ob vikendih.
To počnemo z velikim zanosom celo življenje, vse dokler se ne znajdemo v pokoju, brez lastnega smisla, ki nam ga je dotlej predstavljalo delo. Ozremo se nazaj in se vprašamo, na kaj doseženega smo ponosni. Vidimo, da v življenju nismo dosegli ničesar, pozabili smo na vse svoje sanje in cilje ter živeli življenje, kot so ga nam narekovali drugi.
Kateri kraj na Zemlji je najbogatejši? To ni Kitajska, ali ZDA, temveč pokopališče. Tukaj lahko najdemo na kopico neuresničenih ciljev, potencialov, knjig, ki nikoli niso bile napisane, pesmi, ki nikoli niso bile pete in podjetja, ki nikoli niso ugledala luč sveta. Vse to zaradi našega prevelikega strahu narediti prvi korak in se boriti za sanje. Človek je navajen stabilnosti rutinskega dela in cone udobja. V tem »mehurčku« je moč predvideti, kam te bo življenje pripeljalo in si s tem zmanjšati količino stresnih, nepoznanih situacij.
V življenju ne moremo točno predvideti, kaj se nam bo zgodilo. Že jutrišnji dan je lahko popolna neznanka. Seveda lahko pri sebi načrtujemo jutrišnji dan, vendar smo pri tem odvisni še od zunanjih dejavnikov. Kaj, če nas na poti iz trgovine zbije avto, morda nepričakovano hudo zbolimo oziroma se poškodujemo, ali pa brez opozoril dokončno zaspimo? Vem, da so to zelo bizarni primeri, vendar tudi povsem možni.
Bi bili z vašim (nepričakovanim) zadnjim dnem zadovoljni? Bi lahko rekli, da ste ponosni na svoje življenje ter ste ga živeli do zadnjega trenutka? Ste izkoristili vse dane priložnosti in uživali življenje? Ste pustili mnenja drugih za sabo in sledili svojim sanjam?
Nekaj ljudi bi lahko z nasmeškom pokimalo z glavo, spet drugi bi z grenko žalostjo obžalovali vse zapravljene trenutke.
Tudi sama imam strah pred smrtjo. Pred to neznano,kruto in »strašno« črnino. Ne vem sicer od kje izhaja, niti kako se je pojavila. Vem pa, da mojemu življenju daje dodaten zagon in motivacijo. Poskušam izkoristiti vse priložnosti, ki so mi dane, ali pa si jih ustvarim sama, pridno dokončujem svoj "bucket list" in se poskušam res osredotočiti, da bom lahko nazaj na svoje življenje gledala s ponosom in nasmeškom na obrazu. Prav zato se moj življenjski moto glasi: »One day you'll leave this world behind so live a life you'll remember.« Tragično je, da zapravljamo svoje najlepše dni in leta za nekaj, kar nas ne veseli in prelagamo svoje sanje daleč v prihodnost.
To ne pomeni, da živimo brezglavo in s svojim ravnanjem škodujemo drugim. Še vedno je treba ohraniti rdečo nit življenja ter seveda gledati tudi na prihodnost (kariera, družina…). Ampak prevelik fokus na preteklost ali prihodnost lahko zamegli našo sedanjost, ki nam je edina zares zagotovljena. Del tega procesa so tudi tisti slabi, depresivni dnevi, ko je še pomembnejše najti majhne, svetle točke v vsakdanu ter se nanje osredotočiti.
Lahko se nam zgodi, da umremo zelo mladi, če imamo srečo, pa živimo vsaj do svojega 80. leta. Številka, ki bo na koncu napisana na spomeniku na pokopališču, je zgolj in le številka. Ni pomembna količina let, ki jih živiš, temveč kako ta leta preživiš. Ambiciozni 25-letnik, ki je živel svoje sanje bo za sabo pustil lepši pečat, kot nečimrn 60-letnik, ki je želel začeti uživati šele v pokoju.
Neverjetno je, da nas lahko le preprosto samorefleksivno vprašanje kot je »Kaj pa če jutri umrem?«, spomni, da začnemo živeti danes in ne naslednji ponedeljek. Vsi imamo dve življenji. Drugo se začne, ko ugotovimo, da imamo samo eno.
Za konec prilagam video, ki govori ravno na to temo in lahko da marsikomu misliti :).
Hasta la vista,
Špela